Res, da od skupine onemoglih ni mogoče zahtevati boljšega opravila, a takšno ime za tako klavrno zaposlitev lahko človek iznajde samó v ozračju, kjer so vse vrednosti postavljene pred mrki zasmeh večne peči. Kupi gumijastih in platnenih odrezkov se po mizah kopičijo pred nami kakor svežnji pisane šare, ki jo je cunjar v starem mestu nagomilil na stojnici. In mi režemo na žiletkah, ki so zapičene v les, odpadke na ozke trakove in jih potem spletamo v debele mnogobarvne čudaške kite; iz njih menda nekdo sestavlja čokate svitke, ki varujejo ladijske boke pred udarci ob kamnite pomole.