Zato bi verjetno ostal, tudi če ne bi bil bolan, čeprav je bilo tvegano ostati v praznem taborišču z vso tisto razpadlo človeško snovjo. Natovarjanje, ki je sledilo, je bilo podoba konca, ki se ga je Vlado zbal, jaz pa sem že videl spraznitev taborišča tukaj. Da je bilo ukvarjanje z bolniki nekakšno poroštvo pred klicami zla, je bilo res samó toliko, kolikor je res, da vé, kdor se ukvarja s poškodovanim telesom sočloveka, samó za ranljivost drugega, na svojo ne misli in je pred njo psihološko nekako imun.