Zato se mi zdaj večkrat zazdi, da sem bil zavoljo spojitve s strahom v tem svetu neobčutljiva filmska kamera, ki ne sočustvuje, ampak samó snema. No, primera seveda ni prava, ker ni šlo za ravnodušje, ampak za obrambni sistem, ki ni dopuščal, da bi čustva segla do človeškega jedra in načela njegovo zgoščeno samoohranitveno energijo. Zato je bil filmski kameri, ki je bila trda in nepremična od strahu, odvzet tudi spomin, odrezana je bila od preteklosti, kakor da je neizprosna kislina posnela vso emulzijo s celuloidnega traku na starih vretenih.