Šlo je samó za razpoloženje, ki se je nagonsko rodilo iz prav tako nagonske gotovosti, da imajo pogubne sile neskončno premoč nad mikroskopsko klico, ki bi bila rada ostala naklonjena veri v preživetje. In tako zdaj nosim spomin na tisti karantenski dopoldan vse dni na sebi, ker mezinec se je v papirnatem ovoju počasi ukrivil, kakor da se želi tesno oprijeti obveze, ki ga je reševala. In ostal je ukrivljen v kót devetdesetih stopinj, da bi me s svojo polovično vodoravnostjo spet in spet opozarjal nase.