Saj, kriv sem bil sam, ker sem se ukvarjal samó z bolniki in se nisem družil z vodilnimi, ni mi bilo mar, da bi se kje uveljavil; nobene ambicije nisem imel pa tudi prave samozavesti ne. Bil sem poln pošastnega okolja in ozračja, v katerem sem živel, in še sanjalo se mi ni, da bi se ravnal po pravilih neke osebne politike. In vidim se, kakšen sem bil, a zdaj tudi vem, da človek lahko dosti več naredi za sočloveka, če morajo drugi računati z njim, z njegovim soglasjem.