In zmeraj spet je pripovedoval o mrazu, na lakoto se skoraj ni spomnil, in ko je govoril, se je prisrčno smehljal, da sem se bal, da ni pri čisti. Saj ne bi bilo prav nič čudno. A je bil samó zagledan, kakor da se mu je bleščalo od snega, o katerem je pravil in po katerem je moral teči.