Tedaj sem se spet stisnil v nedrje dobre kovine in gorkota železnega vampa je za trenutek omamila mojo zadrego pred človeško izgubljenostjo. No saj, a naslednjega dne se je spet nadaljevala vsakdanjost sredi dvonadstropnih pogradov. Samó da je potem pred oknom počasi začela zemlja črneti izpod snežnih peg in dobivati svojo staro podobo, čeprav je bila precej mrka zavoljo bližine naših.