In kakor da bi se rad opravičil pred vsemi, ki so stali v velikih jeklenih kelihih, sem stegnil roko v noč, a sem jo hitro spet skrčil, ker je zagrabila zanjo praznina ledene neskončnosti. Tedaj sem se spet stisnil v nedrje dobre kovine in gorkota železnega vampa je za trenutek omamila mojo zadrego pred človeško izgubljenostjo. No saj, a naslednjega dne se je spet nadaljevala vsakdanjost sredi dvonadstropnih pogradov.