Potem sem se prihulil pod strojevodjevo utico in se stisnil k parnemu kot lu. Dim je uhajal skozi težko sopenje, padal na dolgo verigo posod in pomagal noči, da je skrila človeško sramoto, jaz pa sem čutil toploto oblega kotla kakor topel trebuh jeklene živali. Bilo je, kakor da je konec človeštva in ostaja samó dobrota gorke kovine.