Ko smo se na primer popoldne vračali skozi Niedersachswerfen, so vrste s težavo vlekle otekle noge, štirje pa so nosili nezavestno telo, takó da so držali vsak po en ud na upognjeni rami in je na sredi telo ko velik pajek viselo nizko pri tleh. Tedaj sta prišli na belo in tiho zimsko ulico dve dekleti, pa se nista niti ozrli na štorkljajočo kolono; a je bilo nemogoče, da nista videli cokel, ki sta štrleli pred rameni sprednjih dveh. Ne, nista se zavedali niti dolge procesije šeststotih zebrastih oblačil; kakor da je ulica prazna in ni na nji nikogar razen snežne skorje na tlaku in pločnikih.