Kakor večkrat pa se mi je tudi takrat zahotelo ravno po takih skušnjah, ki so bile drugim ne samó neprijetne, ampak celó zoprne. Takó je najbrž mislil, da sem malce čudaški, jaz pa sem rad odšel, ker mi je bilo, kakor da imam neki cilj; bil sem s telesi, ki so se premikala, za celih osem ur nisem bil priča udom, ki so se zmeraj bolj spajali s slamnjačo. In na tihem, nerazločno sem si menda tudi želel, da bi se dotaknil neožičenega sveta ali da bi se vsaj zunanji svet dotaknil mene.