To-pot, to-pot, to-pot cokel ob jeklena dna pa je bil ritem agonije, ki se je nesmiselno razširjal v gluho neskončnost. No, seveda, podnevi je bil odhod precej drugačen, ker svetloba ne poenoti tako kakor tema. Takrat sem šel namesto, ki je bil zelo podoben Jubu, visok in suh, nekakšen jambor s podolgovato glavico na vrhu; a bil je manj zgovoren od Juba, in sodeč po njegovem obrazu bi človek rekel, da ni kdo vé kakó lepo ravnal z domačini v holandski Indiji, kjer da je bil, kakor se je hvalil.