Ne, razločno ne mislim na nobeno izmed podob, ki v meni zamotane in zgrbljene trajajo kakor suh grozd, na katerem so jagode ovenele in oplesnele. Gledam plast gladkega asfalta pred ščitnim steklom svojega vozila in bi rajši imel pred sabo staro razrito in kotanjasto cesto, ki bi me peljala v bolj pristno ozračje preteklosti; hkrati pa se seveda pojavlja tudi razvajenost in sebičnost modernega voznika, ki se je navadil na ugodje mehkega brzenja. Obenem skušam najti na slovenskih tleh planinsko pot, ki bi z njo lahko primerjal to vijugasto cesto od Schirmecka do Struthofa.