Bilo je, kakor da tolčejo po jekleni lupini usode, ki sproti odbija tožbo ritmičnih udarcev. Zato so temne gmote stale na sredi, proč od ledenih robov, in tiščale skupaj hrbte in trebuhe, potem ko so skrčile glave kakor želve in so se obrazi poveznili na prsi pred škarjami mraza, ki so po zraku. Potujočo večnost je tedaj nenadoma pretrgalo jokajoče tuljenje sirene, in bilo je, kakor da se je človeška bolečina razpotegnila skozi dolg vrat, ki je vzpet sredi teme zamukal svoj strah.