A ne samó glave, vse telo je želelo, da bi se stulilo in postalo drobna kroglica, kakršen je ostanek človeške zavesti nekje v še topli notranjosti organizma. Zdaj pa zdaj so se spredaj, na čelu kolone, odsekano zadrla usta in krik se je avtomatično razmnožil v vpitje ponorelih krokarjev. In bilo je, kakor da je strah silna sapa, ki je hkrati napadla vse tiste nemške glasilke, v temi skriti ovčarji pa so s tem kričanjem razpotegnili varnostni zid strahu vzdolž črede, ki štorklja in skaklja zavoljo severnega mraza.