Cokle so topo udarjale ob snežno skorjo, telesa pa so držala roke v hlačnih žepih in stiskala ramena, kakor da bi ta mogla objeti ušesa in glave, ki so obrite tičale v okroglih platnenih čepicah. A ne samó glave, vse telo je želelo, da bi se stulilo in postalo drobna kroglica, kakršen je ostanek človeške zavesti nekje v še topli notranjosti organizma. Zdaj pa zdaj so se spredaj, na čelu kolone, odsekano zadrla usta in krik se je avtomatično razmnožil v vpitje ponorelih krokarjev.