Na sredi so s prhe kapali v dolgih presledkih, leseni steni sta si bili tesno blizu, prav takó blizu je bila peč. Vse je bilo kakor vsak dan, vendar sem se tisti trenutek prvič zavedel, da sem z vseh strani obkoljen. In misel je kot blisk zdirjala skozi večnost, jo z enim samim pogledom objela in izključila, medtem ko sem z glavo samogibno trznil, kakor da bi se s tem gibom skušal rešiti bližajočega se vrtinca niča.