Bilo je, kakor da mi je nekaj srebrnega počilo za čelno kostjo in hkrati tudi v temi pred očmi, svet pa se mi je tudi v tem preblisku pokazal ves, v vsej svoji celoti resničen in isti trenutek tudi izgubljen. Tedaj sem vstal in hitro šel po sredi ležišč iz sobe. Pravzaprav sem bežal, čeprav sem se zavedal, da sebi ne morem uiti.