Ležal sem v kotu na spodnjem ležišču. pa nad mano, in bila sva edina zdrava mornarja v podkrovju tesne lesene ladje, kjer je vsa posadka obsojena. In ko je zarana prvi vstal in se skobacal z ležišča in sem se potem tudi sam vzdignil, mi je bilo kakor kapitanu, ki je ostal zvest svojemu moštvu, čeprav je bilo potem moje prvo opravilo, da sem že ob zori katerega izmed njih oddal morju neskončnega niča.