No, v tej podobi je nekaj taboriščnega, samó da takrat ni pohabljencem nihče pomagal. In tudi trenje kamenčkov pod stopali najde svoj odziv v spominu; seveda je glas čisto drugačen, zakaj žokanje lesenih cokel je bolj trdo in votlo, a ker so tudi noge obiskovalcev številne, se trenje njihovih obutev vendar prenaša v preteklost. Zame seveda, ki jih opazujem, kakó se vzdigujejo na gornji pašten, in jim želim, da se jim ne bi preneslo v prihodnost in ne bi skupina spodobnih nedeljskih izletnikov nekoč postala brezoblično krdelo.