Prav zadaj je mož s pohabljeno nogo, takó da ga ob straneh pridržujeta dekleti, menda hčeri; ko mora vzdigniti stopálo s stopnice na stopnico, se z vso težo nasloni na nju. No, v tej podobi je nekaj taboriščnega, samó da takrat ni pohabljencem nihče pomagal. In tudi trenje kamenčkov pod stopali najde svoj odziv v spominu; seveda je glas čisto drugačen, zakaj žokanje lesenih cokel je bolj trdo in votlo, a ker so tudi noge obiskovalcev številne, se trenje njihovih obutev vendar prenaša v preteklost.