Zato bi mogoče spremljevalec lahko pustil pri miru želvo, saj se ta prav nič udobno ne premika med lonci koščic in pepela. A ga razumem, ne more obdržati zase vesele novice, da so ta kraj, ko smo mi že bili za drugo žico, zavzele osvobodilne enote. Razumem ga, ker tudi v meni se nekaj zgane nekje nizko v grlu ob misli na konec dobe, ki ima samó v naših vesteh razsežnost večnosti.