Stojim sam ob zunanji stranici dolge barake in sem spet kakor tisto noč nemočen in vročičen. Takó je, kakor da zdaj nisem s taboriščem spojen človek in sem telesno, fiziološko obupan pred resnico zdravih, od taborišča neokuženih bitij, ki so bila obsojena na neposredno srečanje s pečjo. Tihi paštni so v soncu nepremični.