Ko pa, še zmeraj v notranjosti bunkerja, pripoveduje o alzaških dekletih, ki so malo pred izpraznitvijo taborišča padle sovražniku v roke in prišle v te celice, se v meni spet zbudi zapleteni občutek, ki me je obsedel takrat. Stojim sam ob zunanji stranici dolge barake in sem spet kakor tisto noč nemočen in vročičen. Takó je, kakor da zdaj nisem s taboriščem spojen človek in sem telesno, fiziološko obupan pred resnico zdravih, od taborišča neokuženih bitij, ki so bila obsojena na neposredno srečanje s pečjo.