Nimam mu kaj očitati. Ko pa, še zmeraj v notranjosti bunkerja, pripoveduje o alzaških dekletih, ki so malo pred izpraznitvijo taborišča padle sovražniku v roke in prišle v te celice, se v meni spet zbudi zapleteni občutek, ki me je obsedel takrat. Stojim sam ob zunanji stranici dolge barake in sem spet kakor tisto noč nemočen in vročičen.