Mogoče je samó upokojenec in si s tem poslom zboljšuje dohodke, a rajši si seveda mislim, da je eden nekdanjih stanovalcev tega pogubljenega domovja. Takó se mi za trenutke zazdi, ko stopi z ljudmi v barako, da sem vohun, ki se opleta okoli stranic barake in v imenu nevidnih tovarišev nadzoruje tega, ki je določen, da spregovori namesto utišanih jezikov. A njegov glas v notranjosti zapora je trezen in resen, mož govori takó, da me ne odbija, počasi, brez ciceronske emfaze, z vestno pazljivostjo, da bi besede ustrezale podobam.