Vse kaže, da usmiljena srca samó spremljajo razvoj dogodkov, jih ne sprožajo, jih ne ustvarjajo, ampak so po navadi samó globoko sklonjene vrbe žalujke na kraju, kjer je po hrupnem ali tihem pokončevanju zavladal neskončen molk. Tukajšnji molk je zdaj rahlo vznemirjen ob besedah postaranega vodnika; opira se na palico, ko se prestopa sredi majhne četice, ki ga obkroža. Mogoče je samó upokojenec in si s tem poslom zboljšuje dohodke, a rajši si seveda mislim, da je eden nekdanjih stanovalcev tega pogubljenega domovja.