Človeštvo ima namreč zmeraj določen del članov, ki hodijo na božje poti, ki obiskujejo svetišča in grobove, in po navadi štejemo take ljudi za boljše, plemenitejše, a prav nič ni gotovo, da se zavoljo teh dobrih duš kdaj zgodovina zboljša. Vse kaže, da usmiljena srca samó spremljajo razvoj dogodkov, jih ne sprožajo, jih ne ustvarjajo, ampak so po navadi samó globoko sklonjene vrbe žalujke na kraju, kjer je po hrupnem ali tihem pokončevanju zavladal neskončen molk. Tukajšnji molk je zdaj rahlo vznemirjen ob besedah postaranega vodnika; opira se na palico, ko se prestopa sredi majhne četice, ki ga obkroža.