Prav gotovo, zavedal sem se, da bi mu ne mogel pomagati niti zdravnik, ki bi mu vbrizgal plazmo v žilo, a kljub nesmiselnosti klečanja na podu ob človeškem ostanku, ki je upognjeno v obliki vprašaja na deskah, sem bil vendar nepremičen, kakor da so tudi moje oči že dobile mrzle odbleske. Vsaj toliko pa je veljala moja skrb, da se je v njem prebudil odziv na ostro sapo, ki je padala nanj z odprtega okna. V njegovih očeh se je pojavil nemir, ki je bil soroden starčevski razdraženosti in ki se in potolažil niti potem, ko sem ga potegnil v zatišje mračnega kota.