Saj, ker ničeva je bila misel, da bi mu mogoče pomagal, da bi ga mogoče rešil, ko bi bil vedel, da leži na dnu enega izmed voz, mimo katerih sem tolikokrat šel, ko smo obvezovali flegmone, pa ko smo nosili rajnke v vozova ob lokomotivi. Nič bi mu ne imel dati, a ležal bi vsaj v mirnem kotu kakor mali; odbil bi konico ampuli traubenzuckra in mu zlil sladko tekočino med ustnice. In ves iz sebe zavoljo te zapravljene možnosti sem tedaj tekel po brizgalko in velike ampule, kakor da bi mogla pristna gorečnost, združena z obrednimi predmeti, priklicati čas nazaj.