Pa saj nisem gledal njegovih oči, ko sem počepnil k njemu in prisluškoval ob njegovih ustih kakor planinec, ki je prislonil uho k robu prepada, potem ko mu je ta pogoltnil tovariša. Pa so znamenja življenja tudi prihajala samó po drobcih kakor iz brezna, v katerem se zdaj pa zdaj odkruši prgišče skrilastih drobtin. Bile so skoraj besede iz onstranstva, ker so bile tako nemočne, ko so mi razodevale, da se je vse zgodilo prav zavoljo zlatega kruha, ki bi ga ko žlahtno popotnico močil v ustih, počasi mozgal iz njega prvine življenja, vsak dan, dan za dnem, ves čas kolovratenja brez smotra v odprtem živinskem vozu.