Ti,, sem ga skušal spodbuditi z glasom, ki je tako brez težave sproščen pri ljudeh, ki si domišljajo, da stojijo njihova stopála na trdih tleh in da je njihov hrbet zavarovan. Ne, ne, v mojem nagovoru je bil tudi prizvok radosti, ki pa je bila tudi pomešana z zadrego, nekje pohabljena, izvotljena, da so jo njegove oči upravičeno odbile. Ali pa se mi je samó zdelo, da me njegova zlomljena mladost obtožuje, ker je bilo moje telo pokončno, ker je stalo na nogah.