Zakaj telo vendar ne spremeni svojih potez, ko neha biti pokončno, pa tudi takrat ne, ko meso ne oblikuje več njegovih vijug in vzboklin. Oglata lesena krogla, ki je bila položena na lesen podstavek, mi je bila domača, kakor da je kljub štrlečim lič nicam še zmeraj glava mladega pastirja, ki ti je, meščanu, urezal piščalko iz leskovine v Špilarjevi loki, ali pa obrita glava bratranca, ki ga je eses odpeljal, češ da bo izpuščen, a ni bilo potem o njem ne duha ne sluha. Res pomislil sem še na katero glavo, dokler se mi ni posvetilo, da je Ivančkova.