Zrak, ki je prihajal skozenj, je redčil goste plasti miazma, telesa pa so se bila, da bi se ubranila sape, s poslednjimi drsljaji nagonsko skrčila v vboklo črto okoli okna. Samó eno je bilo tik pod oknom, osamljeno v bodečem zraku, odplavljeno od pogubljenega, a strnjenega človeškega brega, sredi morja niča na deskah kakor na zapuščenem otoku, negibno v svoji razpotegnjeni suhoti. In mogoče bolj kakor nagib, da bi ga odtegnil nekam v zavetje, stran z izpostavljene jase, na katero ga je položil neučakani nosač, me je vznemirila oblika zleknjenih udov, posebnost njihove lege.