»Kako: nihče se ne brani, nihče upré?« In je bila vsa stroga v glasu; zdaj ne več onemoglo huda, temveč zamolklo prizadeta, presunljivo preklana v prsih in v grlu, kakor oče, ki je stal nekoč pred voščeno, prav takó sredi sobe kakor ona zdaj pred njim. »In tiste, ki so jih ubili v Bazovici?« je zamolklo rekla.