Noči ni ne konca ne kraja, takó da nič ne vé, kdaj je bila mama na tleh in kdaj je spet začela biti ob njem na postelji. Tudi ne vé, kdaj se je začel v temi njen jok, vendar ga je bolj strah njenega joka kakor bobnenja v zidovju. Mamin jok kakor da joče vrt, kakor da joče morje in on je sam, ki ga posluša.