Ni prižgal luči. Stal je sredi sobe, si pritisnil dlani na oči, si počasi utiral oči in in lica, ko da hoče s temi samogibnimi gibi ublažiti, pravilno usmeriti vse podobe. Stal je sredi sobe in vedel, da ga mati lahko vsak hip pokliče k večerji; vendar čuti, da je zdaj v svoji sobi kljub vsemu še človek brez prave starosti, brez pravega imena, brez osrednje točke, zaradi katere si ta človek in ne drugi človek.