Leži in je ponosen na svojega deda, nase, ki se pelje z njim čez kraško gmajno, a je tudi nestrpen v opazovanju gibov sebe otroka, v težkanju besed sebe otroka. Leži v temni sobi in počasi pusti, da se oddalji korjera z nonom in z ženicami, da se tudi on, otrok, po malem izgublja daleč v turščici, med belim kamnjem. Nato je vstal.