, je šepnil tudi zdaj kakor kraškim mamicam nekoč, na pol sramežljivo in boječe, na pol vznevoljeno kakor tedaj, ko je stal pri okencu in odgovarjal njim. Leži in je ponosen na svojega deda, nase, ki se pelje z njim čez kraško gmajno, a je tudi nestrpen v opazovanju gibov sebe otroka, v težkanju besed sebe otroka. Leži v temni sobi in počasi pusti, da se oddalji korjera z nonom in z ženicami, da se tudi on, otrok, po malem izgublja daleč v turščici, med belim kamnjem.