, je šepnil tudi zdaj kakor kraškim mamicam nekoč, na pol sramežljivo in boječe, na pol vznevoljeno kakor tedaj, ko je stal pri okencu in odgovarjal njim. Leži in je ponosen na svojega deda, nase, ki se pelje z njim čez kraško gmajno, a je tudi nestrpen v opazovanju gibov sebe otroka, v težkanju besed sebe otroka.