Pa je ded spet tudi obenem v svetilnikovem očesu nad zalivom in v potujočem žarku, ki druži ribiče v čolnih s hišicami na bregu in ki se zasveti v steklu tržaških oken in obsvetlí nato dno poveznjenega čolna v škveru; stari žarek, ki veže v zakon morje in breg, jambora in jadra in ribe z brajdami na paštnih, z na strmih stezah kraj paštnov; prod in borovce, pesek in ogrado na gmajni. Ker še enega deda je imel, očetovega očeta. Tam, kjer je bil ta njegov nono otrok, seveda ni jablan vsepovsod niti češpelj niti reke Timave in prostranih gozdov.