Je radovedna, a brez potrtosti v svojem izpraševanju o mestu, ki je z drdranjem tramvajev, s škrebljanjem v delavnicah, s piski siren in trobentanjem avtov zmeraj šunder in direndaj. »Ne? ali ni zmeraj brnenje in kljuvanje v sencih?« sprašuje. In je kakor na pol poti v svoji skrbi za morje in v še večji ljubezni do planin.