To je od sile, da plešeš z dekletom, ki s svojimi plavimi kitami pomete vse grške paradigme, vse logaritme in francosko revolucijo; ki s svojim smehom ostriže resne brke profesorju za filozofijo, utopi v svojih očeh kakor v navihanem malem Belopeškem jezeru Platonovo idejo. In ti nato še dokazuje, da nisi to, kar si, ampak to, kar vé ona, da si, in je prav, da si! Plešeš, a ne smeš nabirati medu pisanega plesa, koroških barv in razcvelih nedrij, ker si v škripcih kakor pred katedrom, kadar ne znaš.