Potem je molčal, njegova misel pa je šušljala v temi, bila topla od toplote plaht. In njemu je bilo prijetno čakati, da se bo misel rešila vozla, da bo mehka kakor mesečina, dobra kakor njuna skupnost pod plahtami, ki jih je naredil človek iz volne ovc, prijazna kakor konji, ki prhajo v staji in niso orli v šilastih gorskih lokih. »A takale gora? ni takale gora tudi krtina ob štirimilijonskem mestu?« je rekel.