Ne, in ona niti najmanj ne vé, kakó je prišla v veliko sobo, kjer so ležale bolnice, nekdo ji je moral pokazati; zakaj samo enkrat je bila v tržaški bolnišnici in zoprna ji je tista siva, mrka zgradba. Karlinca je njo in držala k birmi; zdaj pa je ležala v beli postelji in njena lica so bila popolnoma brez krvi. Glava je bila vsa povita, njen zgubani obrazek pa kakor obrazek otročička.