Zdrave prsi planinca, ki njihov glas zmore pretresti prepade pod Montažem in Višem, so uklenjene v policijski luknji. A in ga strah pogina, samo neverjetna, blazna žalost je, da mora s svojo roko zadušiti pesem v sebi, pogasiti ogenj v sebi, kakor mati, ki si bo pretisnila telo in pomečkala otroka v svojem telesu. In pije samogibno, ko da zbrano prisluškuje, kako so dekleta dopele pesem o gozdiču, ki bo še zelen, a ne zanj.