In tudi sam kroži že ves v nji, ker zdaj vleče za desno in za levo uho hkrati in jo odriva in stresa, da niti ne vé, da je ob oknu in tišči njen hrbet k lesu, ko da bi jo hotel zvrniti v praznino, kjer je prej letel papirnati zrakoplov. A je že spet sredi sobe. »Ti, ti, ti,« momlja.