A vrste postrojenih oči so se mu zdaj počasi približevale v tišini, ki je težak svinec vse naokoli in v njegovi roki, v prstih, ki tiščijo Julkin uhelj. In on je kakor v vrtincu, ki ga vleče na dno, in vse oči ga zmeraj bolj potiskajo v vrtinec. Tedaj se je zasuknil, da bi se rešil.