Parkeljni pa so bili grdi in črni in so imeli dolge, kakor podgane na dnu cementne škatle, kjer so smeti in ribje kosti. Saj, prav črni, in podobni možem, ki so zažgali veliko hišo, takó da vanjo zdaj ne more več priti, kakor lani.
Prav nasproti cerkve je bila, dvorana, in slišati je bilo, kako bije ura v zvoniku, drugače je Šentjakobski trg ves tih onkraj železnih zastorov, ki so potegnjeni do tal, da ne bo nihče motil.