Skrben je in brižen, brez strahu in brez bojazni, zmerom krog bolnika, da pazi in postreže, da steče k in jo privede, če se mu zdi potrebno. S sestro je popolnoma sprijaznjen; saj vidi, da bi rada pomagala očetu, ko bi mogla; vidi, da vendar ni le zlobnost v njej, da je celo precej otroške vdanosti in ljubezni v njej.
V nedeljo zjutraj - po tridesetih urah nezavesti - spanje bolnikovo je bilo postajalo zmerom naravnejše in mirnejše, dihanje pravilnejše - Drozeg nenadoma obrne glavo in se ozre začudeno po sobi.